[ Pobierz całość w formacie PDF ]
util! In vendar je bil ta njegov sin, sin njegove rajnice ene!
Kako bi mu povedal, da je on oe njegov? Bode mu li verjel?
Bode ga li razumel?
Cigan mu je obetal, da bode on dognal to re; tudi je bilo
samo njemu mogoe, zakaj ni bilo loveka med obzidjem, ki
bi se bil mogel sporazumeti z janiarjem razen cigana. Bilo je
nekaj dni, kar je bil zaprt janiar v klo0 tru. Zami0 ljen koraka
z zvezanima rokama po sobi. Misli in misli in se domisli tudi
svojega doma. Kje je pa moj dom? misli sam pri sebi in
domi0 ljal se je zmerom bolj in bolj na mlada leta otroja. Ka-
kor sanje mu je vr0 elo pred omi: ljubi mo, ki ga je zibal ma-
lega deka na kolenih, hudi stric, potem zli mo, ki ga je po-
sadil na konja, itd. Vselej, kadar se je domislil nazaj, pri0 el mu
je stari prijazni menih pred oi, ki je skrbno stregel vsaki elji
njegovi, ki je vselej solze toil, kadar ga je videl. Nehot ga je
janiar spo0 toval starega moa, smilil se mu je in vendar ni
vedel, kaj mu je in da je on vzrok tej starevi alosti in skrbi.
Poasi, vsak dan nekoliko, pravil mu je cigan njegovo last-
no zgodbo; kako je imel bogat oe sinka, kako je od0 el na voj-
no, kako ga je potem stric mou prodal in ta ga je odpeljal na
Tur0 ko in za janiarja prodal. Cigan se ni motil.
Janiarju je ta povest zbudila veliko premi0 ljevanje in na-
posled, ko se je posameznih rei zmerom bolj spomnil in ko
so se popolnoma strinjale s pripovedjo ciganovo, pri0 la mu je
misel, da je morda on tisti sin. Kje je pa moj oe? mislil je.
106
JURIJ KOZJAK
BESeDA
Morda je star in zdihuje po meni! In jaz? Jaz sluim tujcem.
Za vero Mohamedovo? Ali nisem nekdaj veroval nekaj
drugega, lep0 ega, kar so me uili dobri ljudje ah, tisti je
moral moj oe biti, ki me je uil. Nekdaj sem bil kristjan, po-
silili so me v to vero in v janiarja, to je gotovo, to sem videl
vsak dan na drugih zgledih. Zapustiti hoem to drubo, po-
iskati oeta, da, jaz moram vendarle tudi imeti loveka, ki me
je ljubil. In janiar pokrije obraz in sede zami0 ljen.
Ko pogleda zopet kvi0 ku, vidi pred seboj cigana in povelj-
nika klo0 trskega, starega Marka, svojega nepoznanega oe-
ta. V pogledu, kakor je janiar pogledal starka, bilo je nekaj
tako milega, da je Marka udno ganilo in privabilo globok
zdihljaj iz njegovih prsi.
Prvo, kar je janiar cigana vpra0 al (kajti z menihom ni mo-
gel govoriti, ker jezika deelnega ni razumel), bilo je to: ali v
za tistega oeta, o katerem mu je pravil e vekrat.
To se ve da, poznam ga, ni dale od tukaj, odgovori mu
cigan, proti Marku pa ree: Prijemlje se, prijemlje.
In kako si ti vse to izvedel? popra0 a janiar.
Prijatelj, jaz sem bil zraven, jaz sem vzel deka na konja
in sem ga spremil noter na Tur0 ko; pozneje sem ga vekrat
videl, poznam ga tudi 0 e dandanes prav dobro.
Ti ga pozna0 ? ree janiar, vstane pa se usede zopet ka-
kor lovek, ki se je zmotil sam s seboj.
Poznam ga, odgovori cigan mirno, kakor bi izrekel kaj
vsakdanjega, dobro vem, da si ti tisti, ki sem ga jaz na Tur-
0 ko odpeljal.
Janiar strahovit v boju vstane; na licu se mu je bralo,
kako mu vre po glavi. Govri, lovek, ako pripoveduje0 res-
nico, kje je moj oe?
107
JURIJ KOZJAK
BESeDA
Smej zavije cigan na uden nain usta, see po svoj no,
preree janiarju vezi na rokah in, kazaje na starega Marka,
govori: Tu stoji, v lice mu poglej in videl bode0 oeta svojega
lice. In obrne se k oetu, reko: Gotovo je tukaj Jurij Koz-
jak, 0 e lep0 i od tedanjega, ki je jezdil z menoj na Tur0 ko.
Moj sin! zavpil je stari Kozjak in v tem trenutju je pad-
la stena med dvema srcema, oe in sin sta si leala na prsih.
Beseda sin srcu in u0 esu nekdaj ni bila neznana, e dolgo pa
je ni ulo uho pod turbanom tur0 kim.
Pa marsikaj bi bil rad popra0 al starec novodobljenega
sina, ali za zdaj je moral zadovoljen biti, da je mogel govori-
ti s srcem tistega, ki ga je toliko asa priakoval zastonj. Sicer
pa je cigan tolmail med njima, kar je bilo potreba.
Ni bilo teko priti zdaj iz klo0 tra. Jurij Kozjak prej0 nji ja-
niarski glavar ta je lahko prevaril svoje dozdanje pajda0 e,
reko, da so se mu vdali vsi v klo0 tru s to pogodbo, da opro-
stijo njega in tri ujete tovari0 e, ako se jim dovoli prostim oditi,
pa da Turkom prepust klo0 trsko poslopje. Janiarjem je bilo
vse pov0 ei, da bi bili le nazaj dobili svojega hrabrega povelj-
nika. Sicer so menili, da kristjanom ni treba mo beseda biti,
[ Pobierz całość w formacie PDF ]