[ Pobierz całość w formacie PDF ]
�util! In vendar je bil ta njegov sin, sin njegove rajnice �ene!
Kako bi mu povedal, da je on o�e njegov? Bode mu li verjel?
Bode ga li razumel?
Cigan mu je obetal, da bode on dognal to re�; tudi je bilo
samo njemu mogo�e, zakaj ni bilo �loveka med obzidjem, ki
bi se bil mogel sporazumeti z jani�arjem razen cigana. Bilo je
nekaj dni, kar je bil zaprt jani�ar v klo0 tru. Zami0 ljen koraka
z zvezanima rokama po sobi. Misli in misli in se domisli tudi
svojega doma. �Kje je pa� moj dom?� misli sam pri sebi in
domi0 ljal se je zmerom bolj in bolj na mlada leta otro�ja. Ka-
kor sanje mu je vr0 elo pred o�mi: ljubi mo�, ki ga je zibal ma-
lega de�ka na kolenih, hudi stric, potem zli mo�, ki ga je po-
sadil na konja, itd. Vselej, kadar se je domislil nazaj, pri0 el mu
je stari prijazni menih pred o�i, ki je skrbno stregel vsaki �elji
njegovi, ki je vselej solze to�il, kadar ga je videl. Nehot� ga je
jani�ar spo0 toval starega mo�a, smilil se mu je in vendar ni
vedel, kaj mu je in da je on vzrok tej star�evi �alosti in skrbi.
Po�asi, vsak dan nekoliko, pravil mu je cigan njegovo last-
no zgodbo; kako je imel bogat o�e sinka, kako je od0 el na voj-
no, kako ga je potem stric mo�u prodal in ta ga je odpeljal na
Tur0 ko in za jani�arja prodal. Cigan se ni motil.
Jani�arju je ta povest zbudila veliko premi0 ljevanje in na-
posled, ko se je posameznih re�i zmerom bolj spomnil in ko
so se popolnoma strinjale s pripovedjo ciganovo, pri0 la mu je
misel, da je morda on tisti sin. �Kje je pa� moj o�e?� mislil je.
106
JURIJ KOZJAK
BESeDA
�Morda je star in zdihuje po meni! In jaz? Jaz slu�im tujcem.
Za vero Mohamedovo? Ali nisem nekdaj veroval nekaj
drugega, lep0 ega, kar so me u�ili dobri ljudje ah, tisti je
moral moj o�e biti, ki me je u�il. Nekdaj sem bil kristjan, po-
silili so me v to vero in v jani�arja, to je gotovo, to sem videl
vsak dan na drugih zgledih. Zapustiti ho�em to dru�bo, po-
iskati o�eta, da, jaz moram vendarle tudi imeti �loveka, ki me
je ljubil.� In jani�ar pokrije obraz in sede zami0 ljen.
Ko pogleda zopet kvi0 ku, vidi pred seboj cigana in povelj-
nika klo0 trskega, starega Marka, svojega nepoznanega o�e-
ta. V pogledu, kakor je jani�ar pogledal star�ka, bilo je nekaj
tako milega, da je Marka �udno ganilo in privabilo globok
zdihljaj iz njegovih prsi.
Prvo, kar je jani�ar cigana vpra0 al (kajti z menihom ni mo-
gel govoriti, ker jezika de�elnega ni razumel), bilo je to: ali v�
za tistega o�eta, o katerem mu je pravil �e ve�krat.
�To se ve da, poznam ga, ni dale� od tukaj,� odgovori mu
cigan, proti Marku pa re�e: �Prijemlje se, prijemlje.�
�In kako si ti vse to izvedel?� popra0 a jani�ar.
�Prijatelj, jaz sem bil zraven, jaz sem vzel de�ka na konja
in sem ga spremil noter na Tur0 ko; pozneje sem ga ve�krat
videl, poznam ga tudi 0 e dandanes prav dobro.�
�Ti ga pozna0 ?� re�e jani�ar, vstane pa se usede zopet ka-
kor �lovek, ki se je zmotil sam s seboj.
�Poznam ga,� odgovori cigan mirno, kakor bi izrekel kaj
vsakdanjega, �dobro vem, da si ti tisti, ki sem ga jaz na Tur-
0 ko odpeljal.�
Jani�ar strahovit v boju vstane; na licu se mu je bralo,
kako mu vre po glavi. �Gov�ri, �lovek, ako pripoveduje0 res-
nico, kje je moj o�e?�
107
JURIJ KOZJAK
BESeDA
Smej� zavije cigan na �uden na�in usta, se�e po svoj no�,
prere�e jani�arju vezi na rokah in, kazaje na starega Marka,
govori: �Tu stoji, v lice mu poglej in videl bode0 o�eta svojega
lice.� In obrne se k o�etu, reko�: �Gotovo je tukaj Jurij Koz-
jak, 0 e lep0 i od tedanjega, ki je jezdil z menoj na Tur0 ko.�
�Moj sin!� zavpil je stari Kozjak in v tem trenutju je pad-
la stena med dvema srcema, o�e in sin sta si le�ala na prsih.
Beseda sin srcu in u0 esu nekdaj ni bila neznana, �e dolgo pa
je ni �ulo uho pod turbanom tur0 kim.
Pa� marsikaj bi bil rad popra0 al starec novodobljenega
sina, ali za zdaj je moral zadovoljen biti, da je mogel govori-
ti s srcem tistega, ki ga je toliko �asa pri�akoval zastonj. Sicer
pa je cigan tolma�il med njima, kar je bilo potreba.
Ni bilo te�ko priti zdaj iz klo0 tra. Jurij Kozjak prej0 nji ja-
ni�arski glavar ta je lahko prevaril svoje dozdanje pajda0 e,
reko�, da so se mu vdali vsi v klo0 tru s to pogodbo, da opro-
stijo njega in tri ujete tovari0 e, ako se jim dovoli prostim oditi,
pa da Turkom prepust� klo0 trsko poslopje. Jani�arjem je bilo
vse pov0 e�i, da bi bili le nazaj dobili svojega hrabrega povelj-
nika. Sicer so menili, da kristjanom ni treba mo� beseda biti,
[ Pobierz całość w formacie PDF ]
