[ Pobierz całość w formacie PDF ]
spi. Po tistem krãu na vrtu je vse telo otrpnilo, ni veã tako
Ïivahno, trudno je, kakor bi se naenkrat postaralo. Misli so
medlej0 e in 0 le bi tja, kamor bi jim pokazali drugi pot. Tudi
ljubezen do psiãka je upadla. Vse je negotovo, vdano tistemu,
ki hoãe voditi, re0 iti, pomagati iz tesnobe nekam drugam,
kjer bi Tonãka nehala jokati.
148
ZGODBE O MALIH LJUDEH
BESeDA
Fronek se nenadoma spomni na »voditelje«, in ta misel se
mu zdi kakor re0 itev. Skoãi kvi0 ku, hiti v sobo in reãe pogum-
no materi, ki sedi napol sleãena na postelji: »Ve0 kaj, ,vodi-
telji imajo. Pojdimo k njim.«
Mati ga gleda skozi temo in dolgo molãi.
»Voditelji ne dajo,« odgovori naposled.
»Pa pravi0 , da imajo.«
»Imajo, toda nam ne dajo.«
»Kak0 ni pa so potem?«
Mati ne govori veã, sleãe se v temi in leÏe na posteljo.
Fronek odlaga svojo revno suknjico in vse za0 ite hlaãice,
sede v sami srajci na skrinjo in premi0 lja z grozo in sovra0 -
tvom o »voditeljih«. Zde se mu hudobni, in ãe bi mu zdaj ma-
ti enega izmed njih pokazala, bi se ga bal in pred njim beÏal.
Poãasi leÏe in slaboten in poten naglo zaspi. In v snu vidi
spet »voditelja«, debelega, velikega, s sivo prado in svetlo
okovano palico, vidi ga, kako 0 eta sredi vsega dobrega, a ko
zagleda Fronka v raztrganih hlaãicah bosega in vprekratki
podrapani suknjici, pobere kamen in ga vrÏe za njim.
»Se bo0 pobral, smrkavec!« kriãi z debelim glasom.
IV
Sobotno jutro je, pa trg skoro prazen. Mesarji so Ïe na vse
zgodaj prodali svoje piãle zaloge mesa in njihove kolibe ze-
vajo spodaj ob vodi prazne in dolgoãasne. Nekako na sredi-
ni stoji po vrsti deset ali dvanajst Ïen, ki prodajajo solato in
cvetice.
Njim se pridruÏi Fronek.
149
ZGODBE O MALIH LJUDEH
BESeDA
Pride poãasi v kratkih za0 itih hlaãicah in v kratki, na ko-
molcih strgani suknjici, bos je in gologlav. Na vrvici pelje svo-
jega kuÏka, stopi na konec vrste in ãaka. KuÏek stoji pred
njim, pove0 a rep, pomeÏikuje in se trese. Prvi hip ni nikogar
mimo, potem pri0 umi debela Ïenska in gleda jezno v ko0 are.
Za njo pri0 eta ãemeren moÏ, vrti v roki palãico in vpra0 a:
»Kaj pa 0 e prodajate? Samo solato?«
»Cvetice,« pravi Ïenska in pokaÏe s prstom nanje.
»M-hm,« odgovori moÏ in gre dalje.
Trg je prostran, ves obsijan od moãnega avgustovega son-
ca. Od ãasa do ãasa se prikaÏejo na zgornjem koncu rdeãi
vozovi tramvaja, zazvonijo in zaropotajo, pa izginejo naglo
med velikimi rjavimi poslopji. Od desne se privleãe tropa ra-
njenih vojakov. Eden ima v zanki levico, drugi desnico, tre-
tji 0 epa, ãetrtega glava tiãi do obraza vsa v belih povojih. Gre-
do sem in gredo tja in vpra0 ajo Ïenske: »Imate sadje?«
»Samo solato in cvetice.«
StraÏnik, ki hodi par korakov dalje gor in dol, se poãasi
pribliÏa, gleda v vsako ko0 aro posebej in se ustavi pred Fron-
kom.
»Kaj pa ti prodaja0 ?«
»KuÏka,« pravi Fronek. Solze mu silijo iz oãi, v vratu ga
nekaj davi in najraj0 i bi zbeÏal nekam daleã v kako ãrno hos-
to. StraÏnik gre dalje in drÏi roke na hrbtu. Konec njegove
ãelade se sveti v soncu, kakor bi bil iz ãistega srebra.
Iz ozadja stopi ãrnoobleãena gospa, pogleda psa, se sklo-
ni in ga poboÏa.
»Kako mu je pa ime?«
»KuÏek.«
»Je Ïe star?«
150
ZGODBE O MALIH LJUDEH
BESeDA
»Ni.«
»Koliko pa hoãe0 zanj?«
»Krono.«
Gospa da krono, prime za vrvico, a Fronek naenkrat na
glas zajoka.
»Ti je hudo zanj. Kako pa da ga prodaja0 ?«
Fronek zgane rami, ti0 ãi obe roki na obraz in niã ne reãe.
»Le ne boj se. Pri meni mu bo dobro, kakor nikjer. Moja
dekla ga bo takoj umila, okoli vrata mu pripnemo jermenãek
z znamko in spal bo v moji sobi pri peãi. âe ne verjame0 , pa
pridi pogledat. Stanujem na Vi0 ini 0 tevilka sedem.«
Gospa gre nekam gor, kjer zvoni tramvaj, Fronek bri0 e sol-
ze, ti0 ãi rdeão papirnato krono in odhaja poãasi domov.
Po cestah in ulicah je polno ljudi, vmes mnogo vojakov, ki
so vsi suhi, zamazani in raztrgani. Sem in tja drvijo avtomo-
bili, veãinoma teÏki, da se strese cesta in 0 klepetajo okna po
hi0 ah. Pred zaprto mesnico stoji tropa mo0 kih in Ïensk. V
sredi je majhen, suh starãek in pri njem policaj. Starãek je v
obraz rdeã kakor mak, male vodene oãi se mu svetijo in brez-
zobe ãeljusti trepetajo.
»Vso noã sem ãakal,« kriãi, »od vãeraj od petih popoldne
in niã priãakal. Imam ljudi doma, ne pojdem prazen. Dajte
mi, ali pa bom od danes naprej tat, goljuf!«
»Molãi naj,« meni nekdo. »Kaj pa opravi z jezikom?«
»Pst,« miri Ïenska. »MoÏ, danes so enega ustrelili. Pa ni niã
storil, samo govoril je.«
Fronek nadaljuje svojo pot in veã ne poslu0 a. Misli nazaj
na trg in ne razume, kako naglo se je vse zgodilo. Samo malo
ãasa je pre0 lo, in domov gre sam, pust, zapu0 ãen.
Doma poi0 ãe mater in poloÏi na mizo rdeão krono. Mati
151
ZGODBE O MALIH LJUDEH
BESeDA
ga pohvali in mu da ko0 ãek ãrnega, suhega kruha. Tonãka
pride k mizi, nekaj ãasa gleda njegovo roko, ki trga kruh in ga
nosi v usta, nato upre svoje ãiste nedolÏne oãi Ïivo vanj, skle-
ne roãice in zaprosi: »Fronek, daj meni samo en ko0 ãek!«
Fronek ji da skoro polovico, toda pri tem je 0 e bolj Ïalos-
ten. Ne more se vzdrÏati in otresti neke moãi, ki ga zgrabi in
stisne v prsih, naglo vstane in beÏi na vrt v tisti svoj kotiãek,
kamor vedno pogosteje zahaja in kjer preboleva svojo Ïalost,
ki ga ãe0 ãe in ãe0 ãe napada.
Drugi dan je nedelja, za njo ponedeljek, poln skoro brez-
uspe0 nega letanja in iskanja. Naj gre 0 e tako zgodaj, nikamor
ne pride veã ne prvi, ne med prvimi. Zdi se, kakor bi se po-
lovica me0 ãanov preselila na trotoarje pred prodajalne ali na
hodnike pred pisarne, kjer delijo izkaznice za piãla in neuÏit-
na Ïivila. Ti ljudje niso ne obrtniki, ne delavci, ne pisaãi, to so
veãni in neutrudni ãakalci.
Minilo je zanimanje za vse. Tudi zgraÏanja ni veã. Na po-
staji ne ãaka nihãe veã ranjencev, nikogar ne zanimajo veã
skupni grobovi na pokopali0 ãu, kjer polagajo v eno jamo po
veã sto krst, ãe peljejo vojaki obsojenca na streli0 ãe, da ga tam
usmrte, se 0 e komaj ozre par ljudi, a otroci teãejo za njim,
kakor bi korakala pred njimi godba. Lakota, zlo, trpljenje, na
vse so se ljudje privadili in postalo je nezanimivo, negrozno
in vsakdanje.
V torek popoldne se odpravi Fronek h gospe, ki je kupila
njegovega psiãka. Gre tja bos, v za0 itih in oguljenih hlaãicah,
rdeãi srajãici in gologlav. Pred vrati pozvoni in kmalu odpre
vrata sama gospa, ki se takoj domisli nanj in ga spozna. Gres-
ta po ãistem hodniku, ob desni in levi se vrste vrata, v kotih
stojijo beli kipi, a stena je polna enako velikih ãrnih podob.
152
ZGODBE O MALIH LJUDEH
BESeDA
[ Pobierz całość w formacie PDF ]