[ Pobierz całość w formacie PDF ]
je. Na svoje oãi sem videl, kako je od0 el s Tisto z zvez-
de. Poslal bom slednike, da ga privedejo.«
»Nobenih pohodov na jauhovska ozemlja!« mu za-
biãa Histos. »Sam se bom odpravil v Kristalogorje.«
Zguba se ãelo vojskovodju, osuplosti ne more skrit.
Nagonsko prime za roãaj meãa in zaprepadeno vpra0 a:
»Med jauhe, brez spremstva, moj gospod? To ni mo-
goãe& «
237
IKSIA
BESeDA
»Mitol, tudi na konec sveta, bi 0 el za Iksio.«
»Potem mi dovoli, da te spremljam,« zaprosi zvesti
vojak. »Veã moÏnosti bova imela pripotovati do tja& «
»Hvala, poklical te bom, ko se odloãim. Morda krene-
va Ïe ob zori& «
»Prav, moj gospod. Pripravil bom vzdrÏljiva konja in
popotno bra0 no. Lahko zdaj grem?«
»Lahko. ·e enkrat hvala za zvestobo.«
»Do groba sem ti jo z vite0 ko besedo zavezan izkazo-
vati,« reãe Mitol, napravi poklek in se s strumnimi kora-
ki oddalji po vrtni stezi.
Obsedi Histos za mizo in se zastrmi v razcvetelo ve-
jevje bogomilije na sabo. Hrepenenje mu previra v prsih
in ima ga, da bi se odpravil k Iksii ta hip, ãeprav je Hor
v nadglavi0 ãu in vse Ïivo sili v senco. ·e ptiãi in pisane
rajske rujnice se skrivajo pod gostim grmiãevjem.
Zapre oãi misleã nanjo: kako je v sanjah tekel za njo
po pu0 ãavi in mu je odkrila neznane sladkosti prevlado-
vanja in vdajanja; na nepozabni dan, ko je pri0 la v bogo-
hram resniãna, ljuboÏeljna, in sta med bojno vihro zu-
naj uÏivala najbolj strastne trenutke, kar jih je pomnil.
V spominu se dotika njenih voljnih las, vonja neznani
vonj, ki mu biãa ãute, utaplja se v porednem lesku tem-
nih oãi, drhti v norem poÏelenju do deãka v njej in de-
klice obenem; o, Ïametasta temna polt, kako vzburljiva
238
IKSIA
BESeDA
je, kako Ïgo poljubi, o, brezdanja trepetajoãa notrina, v
katero ponika in se koplje v nezasli0 anih nasladah&
Tako Ïivo obuja ljubovanje z Iksio, da se ves razvna-
me in mu kri napenja Ïile in kljuva v moÏganih.
»Mladi bog, naj ti prinesem obed sem v senãnico?« ga
zmoti glas Damaris. ȉakala sem, da pride0 v jedilni-
co& «
Z blodnim pogledom jo premeri in trdo prime za
roko.
»Pusti zdaj obed in prisedi,« jo povabi in potegne k
sebi na klop.
Poslu0 na, kakor vedno, se prepusti njegovim poÏelji-
vim rokam: boÏa jo, toda neÏnost se ãedalje bolj spre-
vraãa v boleãe stiske in u0 ãipe, ki jih Damaris vdano
prena0 a. Celo razgali bele bohotne prsi in mu jih ponuja
v trpinãenje.
V Histosu se me0 ata pohota in bes na samega sebe,
ker se ãuti krivega, da ga je vzburila misel na Iksio, izÏiv-
lja pa se s streÏnico. Z ihto se spravi nad njene dojke in
sikne skozi zobe:
»Zakaj to prena0 a0 , zakaj ne zastoka0 & «
»Delaj kar hoãe0 z mano, moj bog, samo na trebuh
pazi& « za0 epeta.
Histos si ovije njene dolge zlate lase okrog zapestij in
potegne glavo navzgor. Zazre se ji v velike, kakor plavica
modre oãi, ki ga poniÏno gledajo in vpra0 a:
239
IKSIA
BESeDA
»Kako ve0 , da si zanosila z njo?«
»Vem& Lahko je samo njen, verjemi mi.«
Strga ji oblaãila in nago prevali na kamnito mizo, ka-
kor bi si jo postregel kot obed. Razmika ji kolena, boÏa
stegna in strastno ukaÏe:
»Pripoveduj, kako ti je bilo z njo, govori! Takoj!«
»Skoãila je name kot temna maãka& Bila sem vsa raz-
vneta od tvojih rok in sem v hipu sprejela njeno moÏe-
vino vase& «
»Kako si jo ãutila?«
»Sprejela sem jo do konca in jo objela z ustjem& Div-
je me je obdelovala& «
Histos se splazi na mizo, prodre v Damaris in zadiha-
no vpra0 uje:
»Tako? Tako?«
»Tako in 0 e moãneje& Ugriznila me je& Ne, pazi na
moj trebuh!«
»In potem? In potem?« diheta Histos.
»Kriknila je kakor ranjena Ïival& In zaãutila sem v
sebi, kako me zaliva njeno vroãe seme, kako ga mater-
nica vleãe vase& Prosim, moj bog, ne tako globoko! Pazi
na moj trebuh, nosna sem& «
Kakor potolãen s kolom se Histos zgrudi na sluÏabni-
co, ki mu boÏa laseh in poljublja solze, ki mu teãejo iz
zaprtih oãi. Telo mu trza v zapoznelih nasladnih krãih.
240
IKSIA
BESeDA
Na koncu se moãno zdrzne, za0 krta z zobmi in vzdih-
ne:
»Iksia, zakaj si me zapustila& «
241
IKSIA
BESeDA
16. Krst pri moli0 ãu
o koder ji seÏe pogled se nizajo ostri vrhovi Kris
Dtalogorja. Tako je, kakor bi stala na najvi0 jem valu
razburkanega in v razburkanosti okamnelega kristalne-
ga morja. Sonãna svetloba se lomi med vr0 aci in v mav-
riãnih pramenih seva v nebo. Igra svetlobe je veliãastno
oãarljiva.
»Poveãaj zatemnitev vizirja, Iksia« jo opozori Angel.
»Lep pogled sicer, a niã preveã varen za ãlove0 ki vid.«
»Splaãalo se je priplezati sem gor,« reãe in si na gor-
ni0 ki ãeladi 0 e bolj zasenãi vizir.
»Lahko bi te pripeljal na vrh v ogledni0 ki lupini.«
»Potem ne bi imela pravega uÏitka. Saj vendar ve0 ,
kako sem ljubila gorovja na Zemlji, vendar se nikoli ni-
sem na vrhove transportirala. Goro mora0 spoznati iz
podnoÏja.«
Angel razprostre mehko podlago, na katero sedeta.
Iksia zaãne po Ïepih gorni0 ke oprave iskati ãrtalo za za-
0 ãito ustnic in nenadoma otipa kamenãek, ga izvleãe in
vzklikne:
[ Pobierz całość w formacie PDF ]